SVETLOBA V MAKROKOZMOSU
P. 1

SVETLOBA V MAKROKOZMOSU IN V ČLOVEKU
»Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po njej nastalo in nič, kar obstoja, ni brez nje nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bila luč ljudem. In luč sveti v temo toda tema je ni sprejela.«
S temi besedami se začenja stvarniška zgodba Janezovega evangelija. Svetloba v neposredni zvezi s stvarnikom, svetloba, ki se popolnoma identificira s stvarjenjem.
Moderno prirodoslovje v popolnosti temelji na tistem, kar je zaznavno s čutili in se je odreklo prodiranju v svet bistvenega. Celo življenje obravnava le še na sledeh, ki ga življenje pušča v mrtvi materiji. Zveza svetlobe z življenjem je izgubljena. Fizika vidi v svetlobi le elektromagnetno valovanje: kvante v nanometerskem področju. Svetlobo obravnava le kot obliko energije, ki ima opraviti z notranje atomskimi ali notranje molekularnimi spremembami stanja, podobno kot obravnava to pri električni energiji in toplotni energiji.
Na človeka pa deluje svetloba čisto drugače.
Če se ukvarjamo s fenomenom svetlobe najprej ugotovimo, da svetlobe ne moremo neposredno zaznati, zaznamo lahko le barve tistega, kar je s svetlobo obsijano. S svetlobo in barvami se je veliko ukvarjal prirodoslovec J.W. Goethe. Zanimivo, kaj je zapisal v zvezi z barvami: da so barve dela in trpljenje svetlobe.
Svetlobe same neposredno torej ne zaznamo. Zagotovo pa in zelo jasno čutimo vpliv svetlobe. Na primer njene intenzivnosti. Kako drugače se počutimo ob temačnem deževnem dnevu kot na dan, ko se nam iz modrine neba Sonce kar smeji naproti. Morda našo povezanost svetlobo označujemo tudi sami dobro s tem, ko pri ukvarjanju s problemom govorimo o tem, da »tavamo v temi« ali pri rešitvi da se nam je »posvetilo«.
Za prirodoslovno opazovanje, ki je v terapevtski praksi našlo svojo potrditev, se problem zaznavanja svetlobe oziroma barve


































































































   1   2   3