Page 5 - RAK-BOLEZEN ZANIKANJA NAŠEGA BOŽANSKEGA POREKLA?
P. 5

nekaj kot neke vrste trn. Pravi, da je v nas prisotna tudi moč, ki hoče poreklo človeka zanikati. Rudolf Steiner je pravzaprav vedno zelo realističen, vedno zelo znanstven in izraz čustev pri njem redko srečamo. Najdemo pa pri njem mesto, ko čutimo, kako je ves navdušen in ga čustva kar preplavljajo, To je na mestu, kjer govori o tem, kako se skupaj s hierarhijami duhovnih bitij gradi človeško telo. Da v svetu ne najdeš nič bolj veličastnega, nič bolj majestetičnega, kot delo, ki ga opravljajo angeli skupaj s človekom, ko oblikujejo človeško telo. Preden se rodimo, si vsak od nas sam zgradi nekaj kot duhovno kal fizičnega telesa. In to da je najbolj majestetično delo, kar si ga sploh lahko predstavljamo. Potem pa se človek rodi in naenkrat pozabi na to stvarjenje, ta stvarniški svet iz katerega prihaja. In to ima v mislih Rudolf Steiner, ko pravi, da v sebi nosimo trn. Pravi, da je to bolezen in jo kot bolezen zanikanja bogov tudi imenuje. V sebi jo nosimo kot pravo bolezen. Nimamo več pravega občutka za to, da prihajamo iz stvarniškega sveta, iz sveta hierarhij, od tod, kjer je popolno telo človeka tudi ustvarjeno. Z rojstvom to popolnoma pozabimo.
Zelo zanimivo je, da prav pri ljudeh, ki imajo tumorje, vedno znova prihaja na površje prav ta tema. V toku neke bolezni, kjer je zaradi operacij ali terapij telo mogoče izmaličeno, se lahko človek spet prebudi za občutek, kakšen neverjeten dar je človeško telo. Občutek v katerega se ljudje prebudijo, je resnično religiozni občutek velike ponižnosti, velike hvaležnosti za to, da imamo tako popolno, čudovito, fantastično telo in da ga smemo uporabljati za sebe.
Prav to pozabljenje, izguba občutka za svoje duhovno poreklo, tudi izguba občutka ponižnosti, je globok razlog za pojav rakastih bolezni. Lahko bi rekli, da je rak bolezen zanikanja bogov. To izgubo čutimo v doživljanju svojega Jaza in to izgubimo tudi za svoje telo. Če to izgubimo, smo v nevarnosti, da se premočno identificiramo z materijo. Rudolf Steiner to pove z besedami: »Rak se pojavlja takrat, kadar človek postane preveč zemlja« in meni s tem prav to, kar sem skušal pojasniti. Človek se premočno identificira z materijo in to čisto zunanjo materijo. V resnici seveda, je tudi materija duh, toda mi se identificiramo z zunanjo
































































































   3   4   5   6   7