Page 2 - PREDAVANJA O RAKU
P. 2

Celovca. To je prof. Findelman, internist, ki se je štirideset let ukvarjal samo z rakavimi bolniki.
Rad bi vam naslikal to bolezen. Pri razlagi se bom delno naslonil na tisto, kar je ugotovila sodobna medicina, dodal pa bom še, kako na stvar gledamo mi, antropozofski zdravniki. Konvencionalna, šolska medicina je pri raziskovanju vzrokov odkrila marsikaj. Odkrila je, da je bolezen ob izbruhu - to pomeni, da je vidna - že zelo razvita. Kaj to pomeni? Obstajajo raziskave, ki kažejo, da je bila bolezen v organizmu prisotna že trideset let, preden je postala vidna. Potem nastopi trenutek, večinoma določen dogodek, ki se ga ljudje dobro spomnijo. Nekaj postane drugačno in tvorba postane vidna: npr. ženska začuti naenkrat vozel v prsih, moški imajo težave pri uriniranju, ali pa se pojavi kri v blatu. To pomeni, da gre res za bolezen, ki se dolgo razvija. Rudolf Steiner pravi, da je zdrav organizem stalno v ravnovesju med silo, ki je obvladuje kri, s čimer je povezana izgradnja telesa in prehrana (hrana, ki jo pojemo, gre skozi prebavni trakt in na koncu preko jeter preide v kri, ki preskrbi vse organe in skrbi tudi za regeneracijo telesa); to je torej temeljna sila, ki ima sposobnost, da se vname. Kadar pride do vnetja, kaže na eni strani sposobnost izgradnje, prehranjevanja in prebave. To delajo krvne celice, ki v primeru vnetja požrejo bakterije. Druga sila pa je sila razgradnje. Opraviti ima z drugo stranjo naše organizacije, namreč z našo zavestjo, s čutili, čutnimi zaznavami in dihanjem. To pomeni, da dihanje, čeprav z njim dobimo kisik, vnaša v telo impulz razgradnje. Lahko bi rekli, da je v našem zavestnem življenju podnevi, ko s čutili zaznavamo zunanjost ali pa se spominjamo notranje duševnosti, prisoten impulz razgradnje. Kot simbol tega procesa lahko vzamemo vdih. Ko vdihnemo v telo kisik - to lahko poskusite sami - opazimo, da smo bolj budni.
V sebi imamo torej dva temeljna tokova: eden gradi, drugi pa razgrajuje. Če si ogledamo dnevno dogajanje, ugotovimo, da smo zvečer utrujeni; pri vsem dogajanju smo bili namreč zavestno prisotni. To pomeni, da je vse življenje podnevi kot vdih. Nato v nočni tišini, ko se ne zavedamo več, nastopi regeneracija, izgradnja. Rudolf Steiner pravi: “Vnamemo se tolikokrat,


































































































   1   2   3   4   5